Gospoda Richardsa nogo brezdlačni napitek

In memoriam - Kurtu Vonnegutu

Gospod Richards se je naveličal.

- Ves tale gnili kapitalizem, globalizem, materializem… odkriva in lansira samo nove in nove načine kako nas bodo molzli. Nihče noče izumiti res nekaj trajnega. Če že kaj izumijo je potem to obnovljivo: brivniki – se je potrebno briti vsak dan, kontracepcijske tablete – jih je potrebno jemati vsak dan…
V pisarni so se ga že navadili. Samo kimali so. Drugače je ves penast skočil na mizo in se drl kot Mussolini.
Ljudje pač hočejo svoj mir in kimajo ter se strinjajo. Čeprav je to vsak dan in čeprav je to nekako obnovljivo, je pomislil Kirk. Na glas tega raje ni povedal. Gospod Richardsu bi se snelo in za tisti dan ne bi nihče nič naredil.
Toda to ni bil običajen dan. Včeraj je gospod RIchards dejansko nekaj iznašel. In to celo prinesel s seboj.

- Dokončna rešitev, je rekel in dvignil kazalec desnice, kot tisti pleskar iz Avstrije. Kar je po svoje zanimivo, ker v njem ni bilo niti ene same sorodstvene sledi z njim. Je pa res, da je njegova teta živela v sosednji vasi od Hitlerjevih. Adolfova mama si je nekoč od nje sposodila robček in ga nikoli ni vrnila. Teta ji tega ni nikoli odpustila. Druga svetovna vojna je šla mimo nje relativno neopazno, robčka pa ni in ni mogla pozabiti.

- To se ne spodobi, je tudi še veliko kasneje ponavljala in kazalec vzdigovala prav tako kot njen nečak sredi pisarne. Tudi malemu Adolfu je enkrat takole požugala in očitno se ga je prijelo, tako kot njenega nečaka.

Teta je nevede v Kliupzatščini s to kretnjo nakazala, da bo od sedaj naprej WC tu. Problem je v tem, da Klupzati niso niti približno enaki ljudem.. in zato je tudi kretnja imela nekoliko drugačen učinek, kot socialni klic teh vesoljskih bitij velikosti šestih in pol naših sonc. K sreči njenih kretenj nikoli niso videli Klupzati. Bog ve, kakšno sranje bi se zgodilo potem.

Gospod Richards je še vedno stal sredi sobe z vzdignjenim prstom. Oči so se mu svetile in na prvi pogled bi se lahko reklo, da je bil tudi malce vzburjen.
Tako kot vsi ostali moški njegovih let, je odraščal ob Playboyu in svileno mehkih, brezdlačnih ženkah med in na platnici omenjene revije. Seveda je takrat in sedaj spregledal, da je bilo to vse retuširano. Takrat z Air Brushom, v novejšem času z računalnikom.
V realnem, čisto pravem življenju je bil popolnoma razočaran, da pravzaprav takšnih žensk ni. Najbližje je še prišla njegova žena, ki jo je poročil že pri osemnajstih. Prav zaradi gladkih nog. Že čez teden dni je žalostno ugotovil, da si žena dlačice odstranjuje z voskom. Z gnusom se je obrnil stran in se žene ni več dotikal. Okolica, skupaj z ženo je ves čas domnevala, da je prikriti gej. Kar je tudi sicer zelo moderno bilo sklepati v tistih časih, ino tudi danes.
Pa ni bilo tako. Gospod Richards je tudi drugače dokaj iskreno ljubil svojo ženo. Vse skupaj je kazilo dejstvo, da se je ni mogel dotakniti. Zaradi dlačic. In to ga je razjedalo že zadnjih 30 let. Z ženo sta se pri 21ih potem ločila. In sedaj pri 48 mu je končno uspelo. Spet omogočiti, da bi lahko bil s svojo ljubljeno Lily.
Lily je kasneje vzela poštarja Peta, ki pa je skrivaj hodil vsak prvi ponedeljek v mesecu k še prav posebno dlakasti prostitutki. Z njo ni imel nič takšnega, kar si mislite, samo gledal je njeno skoraj krzno na nogi. Hkrati si je potiho želel, da bi na Lily odkril vsaj eno pozabljeno dlačico. A mu to ni nikoli uspelo. Gospodu Richardsu seveda ni verjela, da so krive njene dlačice. A nekje podzavestno ji je to vseeno ostalo in se je redno depilirala. Zjutraj in zvečer. Včasih tudi opoldne. Naskrivaj. Zapirala se je v kopalnico in nikogar ni spustila noter ne v bližino kopalnice..Tako, da je njen mož že potiho verjel, da ni čisto gladka. Čeprav je dejansko bila. V vseh pogledih besede. Nekateri bi celo rekli: nadgladka.

- Naredil sem zmes, ki bo odstranila vse dlačice na vaših nogah, je vzkliknil gospod Richards in pokazal svoje gole noge na katerih res ni bilo niti ene same samcate dlake. Pa ne da jih gospod Richards ne bi imel. Je imel kar zadovoljivo poraščene noge. Če bi se spustil z okoliškega hriba, bi z nekom, ki bi imel gladke noge, iste teže, enakim kolesom in istimi atmosferskimi in vesolnimi pogoji, do svoje hiše malce pred vznožjem prišel po tem 4,2 kilometerskem spustu celih 7 sekund kasneje. Tako, da ja, je imel relativno dobro poraščene noge.
In sedaj so se tu sredi pisarne svetile gladke in gole ter predvsem bele noge. Vendar mu ni nihče verjel, da se je zgodilo to, kar je trdil. Noge je imel porezane in vsi so takoj sklepali, da si je le pobril noge. V resnici je bil tako navdušen zjutraj, ko je videl, kaj se je zgodilo preko noči, da je tekel naravnost v službo, k ljudem, ki so poslušali njegove obljube zadnjih dvajset let. Prejšnji večer je namreč zaužil že 10'969 verzijo svojega dlako uničevalskega zvarka. In zadnjih 10'968 jih ni delovalo. No, ne čisto zares, saj je 9'673 obarval njegove obrvi na modro in pri 3' 429 je velika potreba bila res velika potreba in kot beton trda. Enkrat je bil tudi svet ves vegast, toda to je bilo zaradi pelinkovca, ki ga je zvečer zamenjal za vodo. Številke si ni zapomnil. Kriv je bil pelinkovec. Dejansko pa je bil zvarek tisti večer enak temu, ki mu je sedaj prinesel uspeh. Za nedelovanje je bil kriv, ponovno, že omenjeni pelinkovec.
Ob odkritju, da so vse dlake na nogah odpadle preko noči… je takoj poskočil, se urno oblekel in stekel ven. Tekel je kar povprek in ne po običajni pešpoti, kar je potem privedlo njegove noge v bližnje srečanje z malinami oz. bolje povedano trni te grmičaste rastline. In na prvi, drugi in celo tretji pogled so njegove noge resnično delovale, kot da se jih je lotil zelo neizkušen brivec. Totalni amater.
Minka, gospa že malce v letih, je edina segla po vrečici, jo stresla v svoj čaj in spila. Po malem je bila zatrapana v gospoda Richardsa že zadnjih 15 let, samo tega nikoli ni mogla čisto zares priznati. Malce čudaški, takrat še mladenič, jo je hkrati malce plašil. Bala se je tudi za svojih 15 mačk. Kam naj bi z njimi? Same jih ni mogla pustiti. To je bil tudi glavni razlog, da je bila samska. Ne mačke same. Temveč skrb za njih.
To so imeli v družini. Njena mama ni nikoli mogla odstraniti pajčevine ali prepoditi pajka. Kaj je njenim otrokom preostalo drugega, kot da so povečini živeli zunaj in si potem vsak našli svoje oskrbovance. Verjemite mi. Minka jo je še najbolje odnesla z mačkami… in to le petnajstimi. Nezavedajoč se, da je bila, tako kot celotna družina, neposredni potomec Džingiskana. S to na daleč opazno razliko, da je njihov pra-pra-pra-pra-pra ded ves čas čistil svet ljudi. Pospravljal jih je kar z mečem. Njegov dokaj neposredni potomec, gospod Friedrich Nieche je potem njegova dejanja nekoliko omilil s filozofksim stavkom: "Drevesa so v nasprotju z ljudmi, tudi v večjih količinah lepa."
Do tega pojasnila je prišlo nekoliko prepozno. In po čudni usodi budizma, ki je na tistih koncih zadolžen za religijo, so se potem ti nesrečniki morali reinkarnirati. Niso dosegli nirvane in so pač morali stopiti stopničko ali več nižje. Džingiskanovi potomci so tako morali za njih skrbeti, da se bodo lahko čez nekaj rodov ponovno rodili kot ljudje in bo cikel zaključen, ter tista Džingiskanova genska napaka in greh popravljena. Džingiskan trenutno živi svojo 514 reinkarnacijo in sicer kot lahken vetrič pri svernem delu Sevastapola. Živel bo še petinštirideset minut in pet sekund, tri desetinke. Ponovno se bo reinkarniral kot pelinkove, ki je gospoda Richardsa takrat spravil ob odkritje že prvič.
Ja, reinkarnacije niso premočrtne s časom.

No, Minka se nič od tega ni zavedala. Da bi opogumila ostale in gospoda Richardsa, je vzela še eno vrečko.

-Za prijateljico, je rekla.

Govorjenju gospoda Richardsa nekako ni najbolj verjela. Zanimivo pri tem je, navkljub zatreskanosti, da se ni mogla niti spomniti njegovega imena. Pravzaprav se ga ni nihče. Tudi gospod Richards ne.
Podobno kot z njegovim imenom se je godilo z njegovo kredibilnostjo pri ljudeh. Bila je nična, kar se tiče njegovega govorjenja. Petnajst let je že trobil eno in isto. Kdo bi lahko verjel, da doma dejansko tudi res nekaj na tem dela? Raziskuje v svoji kleti, ki je v teh letih postala prav zavidljivo opremljen laboratorij.

Gospod Richards je bil ta dan še prav posebno dolgo vztrajen, kar je nekaterim šlo že pošteno v nos, točneje ušesa, rekli niso pa nič. Kirk je že skoraj nekaj siknil, potem pa stvar pogoltnil in se suho odkašljal. Preostanek dneva je minil v običajnem ritmu, le Minka je bila končno ob koncu dneva deležna nasmeha gospoda Richardsa.
Naslednje jutro je bil cel direndaj. Norišnica. Sredi pisarne je tokrat stala tudi Minka in neka gmota kože v njenih rokah. Minka je kazala svoje sedaj gladke noge na katerih ni bilo niti ene same dlake.

- Deluje! Res, še sama nisem verjela zjutraj, je vriskala in pri tem malce poplesavala s tisto gmoto v njenih rokah. Gmota je imela rep, gladko kozo, ušpičena ušesa. Pravzaprav je bila ta gmota zelo debel maček brez dlake.
Vrečko, ki jo je dan pred tem Minka vzela, "za prijateljico", je dejansko dobila njena prijateljica. Mačka. Minka ni imela drugih prijateljic.
Minki so ljudje verjeli. Minka je bila čudaška, ja… toda verjeli so ji. Vse ženske so skočile k gospodu Richardsu in zahtevale minimalno vrečko ali celo ducat zase. Gospod Richards je bil v stanju šoka, saj se niso ljudje nikoli gnetli okoli njega, kaj šele, da bi kaj hoteli od njega. Še manj za tisto, za kar se je sam prizadeval zadnjih trideset let.
V gnečo so se iz zgornjega nadstropja prignetli celo trije moški. Eden je na glas trdil, da to potrebuje za kolesarjenje, drugi je to govoril bolj potiho in umirjeno. Tretji bi rad hitreje plaval.
Naslednji dan je bila več kot polovica popolnoma gladkih. Po nogah. Peti dan so to bile vse ženske in 43% moških. Konec tedna je vedelo celotno podjetje in vsi poslovni partnerji. Ljudi se je trlo.
Gospod Richards pa je imel tudi malce poslovne žilice. Sedmi dan je tako svoje vrečice zvarkov prodajal za 10 dolarjev po kosu. Količinskih popustov ni bilo. Ljudi se je trlo in po dveh dnevih je ceno vzdignil na 50 dolarjev. Denarja se je nabiralo na kupe in s svojim laboratorijem ni več dosegal povpraševanja. Znašel se je na televiziji, radiu, internetu. Bil je povsod. Vabljen povsod. Kup denarja je rasel. Cena zvarka je sedaj znašala že na vratolomnih 100 dolarjev.

Največja reklama so bili ljudje sami. Končno so bili gladki. In veselje ter vzhičenost je poselila najprej Gospoda Richardsa mesto, nato zvezno državo, celotno državo in nato kontinent in cel planet.

"Gospoda Richardsa nogo brezdlačni napitekâ", kot se je sedaj imenoval, je bil povsod. Spila ga je praktično celotna civilizirana ženska populacija planeta in tudi kolesarjev in plavalcev in kolesarjev je bilo veliko.

Gospod Richards je v zagonu velikega uspeha uspel s skupino znanstvenikov, ki si jih je lahko sedaj privoščil, malce predelati zvarek, da je deloval še na druge dela telesa. Po izbiri si si lahko omislil zvarek, pardon sedaj napitek za: roke, vrat, prsi, trup, mednožje in celo brado in brke. Za slednje so se kar namučili, ker so sprva izginjale obrvi. Tako, da je po svetu hodilo kar nekaj Grucho Marxov. Ne da bi ga dejansko poznali ali oboževali. Na posebno zahtevo so razvili še preparat za lase in na koncu še za različne domače živali. Zvarek za izginjajoče obrvi so tudi končno lansirali. Formulo so še imeli, ko so se poskušali znebiti brkov.

Problem je nastal, ko so v stik z zvarkom prišle tudi divje živali. Preprosto rečeno: levi so dokaj izgubili na ugledu. Tako, da se je na koncu tudi uradno zahtevalo, da se astrološko znamenje poimenovano po tej živali preimenuje. Novo uradno ime je bilo želvak.

Kozmetična industrija se je od začetka še poskušala nekako upreti tej revoluciji. Opozarjali so na moralo in se povezovali s cerkvenimi predstavniki vseh religij. Toda, ker so njihovi proizvodi ostajali na policah trgovin in so delnice padale, so poskusili podtaknili lažne žrtve, da se jim je zgodilo to in ono. A je bilo prepozno. Mediji so že bili polni nedlakastih slehernikov, ljudi kot si ti in jaz ter manekenke naenkrat niso bile nič več posebnega. Tudi igralke ne.

Pred prepadom pa se je znašlo tudi podjetje gospoda Richardsa. Problem je bil v tem, da je število kupcev končno. Ko enkrat vzameš zvarek, imaš do konca življenja mir. Dlake ne zrastejo več. Vsi so bili brezdlakasti. Evforija, ki je navduševala ves planet je počasi jenjala. Po letu dni so se ponovno vrnili samomori v demografske študije. Celo leto od silnega navdušenja in skupnega upa v človeštvo ni bilo niti enega. Celo vojne in bitke so se ustavile. Po letu in pol so bile spet tu.

Podjetje gospoda Richardsa je spregledalo, da je izum gospoda Richardsa enosmeren in večen. Vse finančne načrte, ki so jih izdelovali pa so bili v smislu povečevanja prodaje. Tako kot so bili ekonomisti pravzaprav šolani.
Predstavniki kozmetične tovarn, ki jih ni revolucija pometla na smetišče zgodovine, so se tajno sestali med seboj. Da so preživeli, jim je omogočilo to, da so imeli še drugačne produkte na voljo oz. so se pravočasno preusmerili na druga področja.
Vseeno so poskušali nazaj zavzeti del tržišča, ki je bil nekoč njihov. Sklenili so, da je nekaj potrebno storiti.

-Lasje in dlake so potrebni. Drugače mi nimamo kaj prodajati. Frizerski saloni samevajo, celotna veriga industrije trpi. Na šestnajstem tovrstnem sestanku, kjer so povabili tudi modno industrijo, so prišli do prebitja. Sklenili so, da bodo lansirali dlakaste manekenke. Ideja je bila odlična, samo težko izvedljiva. Planet je bil že popolno brezdlakast. Zato so vse skupaj morali počakati. Potem pa so to izvedli počasi in premeteno. Najprej so se pojavile v bolj obrobnih medijih in pred-pred zadnjih straneh. Potem so se počasi začele prebijati na naslovnice in duplerice. In manekeni z njimi. Celo National Geografic je ponovno na platnice privlekel stare fotografije živali. Krzno je bilo spet "IN".
To je bilo možno zaradi preparata, ki so ga razvili. Omogočal je rast dlak in las. Vendar le pod pogojem, da si ga zaužil vsak teden. Bil je by-side proizvod njihovih raziskav, da bi razvili konkurenčen produkt "Gospoda Richardsa brezdlačnemu napitku",
Kar je bila sreča v nesreči. Omogočil je vstop dlak nazaj na tribune in naslovnice. Ljudje so se namreč tretje leto že naveličali, da so vsi gladki kot svila. Hoteli so nekaj novega. In so dobili: lase, dlake, brke… Ta kontra-revolucija je bila še bolj obsežna in naenkrat so bili vsi dlakasti. Proizvajalci preparatov za britje so izginili. Kozmetični koncerni, ki so bili še pred letom dni na beraški palici pa so naenkrat pokali po šivih od bogastva, ki se je stekal k njim.
Ker so se dobro počutili so organizacijam ljubiteljev živali svoj zvarek prodajali le za polovični dobiček, kot sicer. Tako so tudi domače in divje živali postale dlakaste. Tudi želve… in potem so ubogi ljudje rojeni med julijem in avgustom spet zahtevali preimenovanje astrološkega znamenja. Spet se je imenovalo Lev.

Kaj pa gospod Richards?

Poštar, mož njegove ljubljene bivše žene Lily, je bil nadvse zadovoljen. Nehal je hoditi vsak prvi ponedeljek v mesecu k tisti prostitutki, ki sedaj ni bila čisto nič posebnega. Le ta je medtem iz obupa pogoltnila "Gospoda Richardsa brezdlačni napitek â".

Ko so bile dlake ponovno IN, jo je pred samomorom, rešil prav gospod Richards, ki je anonimno ob torkih hodil k omenjeni, sedaj popolnoma gladki prostitutki. Tudi on ni počel nič takšnega, kar mislite. Je samo gledal njene noge. V ponedeljkih je še vedno čakala na poštarja gospe Lily.

Navkljub zatonu njegovega podjetja, mu je ostalo dovolj denarja, da mu ni bilo potrebno več hoditi v službo. Sosedje so ga pogosto videli, kako hodi po pešpoti mimo tistih malin in vzdiguje, sedaj kar oba, kazalca na obeh rokah.

- Ves tale gnili kapitalizem, globalizem, materializem… odkriva in lansira samo nove in nove načine kako nas bodo molzli. Nihče noče izumiti res nekaj trajnega, je ves čas zraven govoril.

Tu torej nič novega.

Prekletstvo gospe Minke se je podaljšalo za eno celo reinkarnacijo in pol. Sedem od petnajstih njenih mačk je zadela kap, ko so se videle v zrcalu. Tako pravijo opravljivi sosedje. V resnici jih je zdelal prepih in revma. Preostalih osem je nekako bedno životarilo. Še bolhe se niso zmenile več za njih. In to je prineslo tiste pol reinkarnacije dodatne kazni njenemu sorodstvu.

Gospoda Richardsa pa je nekega dne le ustavil mlajši sosed. Dovolj je imel njegovih zgodnje jutranjih sprehodov mimo njegove hiše in vpitja o zaroti kapitalizma. Stopil je do njega še v pidžami in rekel:
- Vse bejbe so sedaj dlakaste kot medvedi. To je vse kar si prinesel s svojim jebenim odkritjem!

Gospod Richards se je naslednji dan odselil. Globoko prizadet. Saj je vendar on bil tisti, ki ni maral dlak! Nerazumljen in užaloščen je odšel. Neznano kam.

V Srednje Ščavniških novicah, lokalnega društva oboževalcev NLP-jev, je bil objavljen zapis, ki bo verjetno kar držal:

Pozor! Pozor! Neverjetno! Gospoda Richardsa je prijela medgalaktična policija zaradi zelo resnega prestopka. Eden izmed vandrajočih se Klupzatov je pravilno razumel njegove kretnje, da bo od sedaj naprej tu WC in skoraj s svojo veliko potrebo izbrisal osončje v katerem živimo ljudje. Pred zagotovo apokalipso nas je rešilo čisto naklučje, da je omenjeno bitje v Klupzatskem oglasniku zagledalo izredno ugoden oglas za parcelo v kakavni galaksiji, ki se nahaja šest milijonov dol, tri milijarde desno in petnajst tisoč tristo dvanajst postrani od naše mlečne. V vznemirjenju mu je cela stran z oglasom in telefonska številko padla na to, kar je mislil, da je WC in k sreči ugotovil svojo zmoto. Stran iz časopisa, z oglasom, ki ga je ravno prebiral, je namreč popolnoma demolirala planetoid, ki ga zemljani kličemo Luna. Še sedaj je vsa pepelno siva od tiska.

V tistem kratkem trenutku pa je bilo zabeleženo tudi nenaravno veliko število depresij po planetu. Ljudje različnih stanov in ras so klicarili v bolnišnice, zdravstvene domove ter psihiatre in preprosto iz sebe izstrelili: "Depresiven sem."

S tem se je depresija tudi čudežno razblinila. Ne pa čisto za vedno, ker se je v nekaterih ljudeh dobro počutila in ostala. Pred tem dogodkom na planetu ni bilo depresije.

V tistem trenutku pa se je razblinil tudi komunikacijski sistem na planetu, ki ni prenesel toliko hkratnih klicev z izgovorjenimi točno istimi besedami. Naslednji dan je že ponovno delal. Toda nikoli ni bilo več tako, kot je bilo. Zdaj človek včasih kliče in ne dobi povezave. Včasih temu ni bilo tako.

Gospoda Richardsa so naselili na planet, na las podoben našem, kjer so vsi ljudje brezdlakasti. To so naredili za kazen. Glede nato, da je planet naravnost oboževal dlake, so sodniki sklenili, da je to prava kazen zanj. Niso namreč vedeli, da je prav on vse skupaj zakuhal ter, da je bil navdušen brezdlačni fetišist. Po spletu naključja so skupaj z njim odpeljali tudi pelinkovec, ki se je na novem planetu hitro razširil in naredil gospoda Richardsa za multi—multi milionarja in guruja. Izvorni pelinkovec, ki je v resnici bil reinkarnirani Džingiskan, pa se je reinkarniral v kasnejšo pevsko divo.

Toliko o tem, da nas vesolje in usoda res pravično kaznujeta.

Medgalaktično sodišče pa je bilo prisiljeno ukrepati tudi drugje. Prebivalce na zemlji so morali malce poflešati – malce so nadgradili firmware in zbrisali nekaj spominov na obdobje gospoda Richardsa in Luno kot prijetno dopustniško mesto s Havajsko klimo.

Tako dlakasti, kot so postali, so namreč resno ogrožali sami sebe. Od daleč… in to je Klupzatskih merilih sedem galaksij in tri povprečna sonca daleč… je namreč zemlja delovala točno tako kot povprečen Klupzatski iztrebek.

Ni pa čisto pojasnjeno kako so se do te novice prikopali v Srednje Ščavniških novicah.

Tako to gre.