Software glitch

"Zakaj?"
"Kako to misliš?" se nasmehne in pridrži kozarec vina pred ustnicami, ki so se ravno pripravljale na počasen požirek. Smehlja se. Gleda jo malce izpod obrvi in občuduje njeno telo, ki oddaja posebno energijo. vedno kadar začne takole spraševati, se njeno telo spremeni v mehko mamljivo podobo od katere s težavo odvrne pogled.
"Zakaj mora biti tako?" Skoraj prisegel bi lahko, da je samo ona osvetljena z rdečkasto rumeno svetlobo. Morda njeno telo tako hitro trza od vseh besed in vprašanj, od notranjih trenj, ki jih želi spraviti ven. Morda je vse mehko in migetajoče le zgolj zaradi sveče.
"Še vedno ne vem, kako to misliš?" usta so pravkar naredila požirek iz kozarca, ki se vrača prti mizi, ki njuna obraza oddaljuje za dolžino iztegnjenih rok. Še se smeji.
"Saj veš no..." se malce namuzne in prisegel bi lahko, da ga je z nogo narahlo dregnila pod mizo.
"Ne, ne vem." obdrži nasmešek, tisti ki se najbolj smeji v kotičku ust, še posebej v takšnih prilikah, ko jo takole draži.
"Auuu!" se zave, da je bila tista brca samo uvod v ta drugi, ki je zelo tu, zelo na njegovi piščali.
"Zdaj pa nehaj že no. Saj vem, da te to strašno veseli. Toda mene to zelo jezi."
"Kaj? A to, da te dražim?" se ustnice skoraj raztegnejo do tistih znanih kotičkov, ko ga spet zaboli...
"Auuva! To boli!" reče in se skloni, da malce ublaži bolečino.
"Ja, tako kot mene vprašanje zakaj! Mi boš sedaj že enkrat odgovoril?" se skloni naprej, kot da bi hotela vstati.
"Ja, ja... nekaj ti moram tako povedati..."
"Kaj?"
"Nikoli ne grem več ven z žensko, ki nosi špičake..." in preden je končal, se je zadnja beseda besno zarila v njegovo nogo... oziroma bi se morala, ker je hitro umaknil svojo nedolžno tarčo.
"Pomiri se..." se še bolj zareži, ko vidi, da mu je umik uspel. Pogleda jo v oči in tam na drugi strani kar vre od besa in nakopičene pridušene jeze. Všeč mu je njen obraz, kadar je tako iskriva. Zazdi se mu, da je še sam zaradi tega bolj živ. In sedaj ve, da je šel do meje, malce čez, kot mu je v navadi in s spremenjenim glasom končno reče.
"Res ne vem, takole čisto zares. Morda smo se tako navadili. Kultura. Tako nas učijo od rojstva naprej in vsak dan to vidimo, kar na nek način pomeni, da smo tako programirani. Na nek način se strinjam s teboj, le odgovora ti ne morem dati zakaj."
"Pa saj vendar ni tako težko... saj tudi ti tako čutiš... vsaj mislim, da je tako... v tem si mi podoben."
"Ja, seveda..." se malce zaustavi in nit misli se zgubi skupaj z njegovim pogledom v njene oči. Plamen sveče in njen notranji ogenj sta skupaj dala takšen neverjeten sij. Prav tam sredi njenih oči, pravzaprav znotraj, se je zaustavil tisti poseben čas. Čas, ki mu včasih pravi vulkan in drugič mirna jasa. Skoraj prijel bi lahko smisel življenja, vsaj tako se mu zdi. Sredi njenih svetlo modrih oči se je igral oblak njegovih sanj...
"Mislim..." umakne pogled "Pardon, čutim prav tako" se hitro popravi, da ne bi izzvenelo, da se čustveno oddaljuje... le sla v očeh, mu je zmedla vse, kar mu srce prekrvavljuje nad višino ust... "Tudi meni ni jasno, zakaj je tako. Čeprav po drugi strani razumem tudi razlage, ki so nam jih dajali v šoli. Še posebej pri zgodovini, sociologiji in psihologiji... in hkrati imam raje tisto drugo misel... prepovedano. Nazadnjaško. Tisto iz zgodovine, ko je smelo biti le tako in nič drugače. No, saj sedaj tudi je tako, le obrnjeno. Svobodno. Lahko počnemo vse, z vsem. Prostovoljno seveda."
"Ja, ja...toda zakaj moramo biti z vsemi? Zakaj?"
"No, no... saj nas nihče ne sili... in točno veš, da nismo z vsemi."
"Prav. Nismo z vsemi dobesedno. Toda z veliko ljudmi. Vsakemu, ki nas pritegne."
"Evolucija."
"Kako to misliš?"
"Poglej, človeštvo se nenehno razvija... in spreminja... v davnini smo imeli sužnje... in to je trajalo tisoče let... potem še par, da se je to odpravilo. Čisto zares in povsod po planetu. Hkrati smo se odvajali rasizma, razlikovanja in enakopravnosti med spoloma... še nekaj tisoč let in smo to vse presegli... TO je bil le logičen naslednji korak... pravi hipi raj.""No, no... varčuj malo s tem predavanjem iz zgodovine. Sem bila tudi sama tam... v šoli in to."
Njun besedni ples, mali tango s ščepcem Passo Doble se je nadaljeval ta večer... in naslednji ter naslednji... dokler nista ugotovila.

"Se zavedaš, da midva nisva še nikoli..."
"Ja, vem... ja"
"Kako to?"

Pred vrati ji položi roke na ramo in počasi zdrsne na vrat... ona se zdrzne... nepoznan občutek ji povzroči, da telo potiho zagori, kot da bi imeli mravljinci nakupovalni dan na površini njene kože... nasrši se. Njej do sedaj nepoznan občutek.
Tudi on začuti spremembo... nekaj novega... ne-občutnega... kot, da ne bi bil s tega planeta... telo se mu začne spreminjati... vsaj počuti se tako... glavo mu nekaj zmede... kot, da bi jo vtaknil v majhen rožnat oblaček... zmede ga... in hkrati mu sledi... novemu občutku... dozdeva se mu, da prihaja iz nosu...
"Kako le? Saj je to zakrnel organ... že par 10'000 let..." še uspe pomisliti, ko mu občuteno popolnoma prevzame razsodnost, misli... sem in tja mu šine skozi glavo kakšna beseda ali dve... nepovezani... kot, da bi uhajali iz kakšnega vrtca... kot, da bil bi ponovno otrok... in na koncu mu izbriše še besede... ostanejo samo glasovi...
"Mmmm...." se približa njenemu vratu... z ustnicami in zamegljenimi možgani.
"Ahmmm..." se odzove nazaj z enakim besednjakom... čeprav je hotela samo vprašati, če je z njim kaj narobe, ko je začel spuščati te živalske glasove... nič besed... a je tudi njo že prevzelo... telo se ji trese... počasi... kot se trese vejica vrbe namočena v počasno tekočo reko sredi močvirja... val za valom... hitreje in hitreje... hrbtenica se usloči... in svoj vrat še bolj nastavi njegovim ustnicam in roki, ki še vedno lebdita tam okoli, kot metulj in čebela...
Ponavadi je bilo vse drugače... zgolj seks, mehanska sprostitev... tako kot kavica s prijateljicami... klepet...
Tokrat je vse postavljeno nekam drugam... v drugo dimenzijo... kot, da bi ji bilo dano novo telo... ščemenje po vsem telesu je postajalo nevzdržno... in njegovi dotiki so jo spravljali v nevzdržen drget, katerega frekvenca je rasla... ne more, več.. ne more... kolena in noge popustijo... mišice brez navodil iz centralnega korteksa zmedeno delujejo v vse smeri, namesto le v eno... upiranje gravitaciji odpove... in pade... in njegova dlan z njo... hip zatem še vse njegovo telo...
Leži zraven nje... oba sta rahlo trzajoča... ona bolj... leži na trebuhu... vrata so na pol odprta in nekje do pasu je pravzaprav v hiši... noge tam nekje do bokov so ostale še zunaj... leva noga je rahlo usločena navzgor... kot da bi poskušala tvoriti narobe obrnjeno črko D... in potem se njegove ustnice ponovno prislonijo k njenemu vratu... zdrsnejo mimo vratu in se dotaknejo obrvi... noga poskoči navzgor in se zaustavi nekje na njegovem trebuhu... on leži na njeni levi strani... bočno... na levem boku... levo roko je pravkar iztegnil pod njen obraz... in vsa negibno trzajočo objame val, žarečega, neznanega občutka... poželenja... nekaj o čemer je zgolj in samo brala... tam v starinskih, še papirnih knjigah... zgodovinskih...
Njegova desna roka se je sedaj dotaknila njene leve noge, ki je ravno pridrsela navzgor... sedaj so njene noge tvorile zrcalni P... in nekaj se je zganilo... nekaj zelenega... takšna svetloba ji je popolnoma zaslepila pogled, da je vse videla samo še zeleno črno... kot pogled skozi vojaška nočna očala iz arzenala starih človeških orožij... Najraje bi skočila k višku... tja med zvezde visoko... a je po drugi strani prikovana sem na tla lastne hiše... in prav nič se ne zaveda, da pravzaprav leži z njim na vhodu... malce tam in nekoliko tu...
Umaknil je svojo glavo... gleda jo v oči... in ona njega... vse je zeleno... in črno... in njegova dlan jo žge v desno stran obraza... in levo koleno bo naravnost razneslo ob njegovem dotiku...
Njegov pogled je prav tako zeleno črn... ne sprašuje se več, kaj se dogaja... saj mu vsak novi vdih zraka na novo briše razum, misli in črke... ostanejo mu le še prsti, ki komunicirajo z njo z rahlim dotikom... ko drži njen obraz... takole malce od tal... ima občutek, da drži nekaj magnetnega.. nekaj lahkega in hkrati močnega... njegovo lastno telo postaja vedno lažje, skoraj ga ne čuti več... kot bi bil helijev balon... in samo sledi lahko svoji desnici, ki zelo rahlo drsi po njenem kolenu... čisto rahlo, kot upokojena sapica ob spomladanskem gozdu... prsti se mu zdijo podobni kometom, ki počasi drsijo po črnem nočnem nebu...
In prav to pred seboj zagleda tudi ona... štiri... ne pet vzporedno letečih repatih kometov, ki se iskrijo sredi črnine... tam kjer so prsti šli mimo je rep, tam kjer so, je komet... in na vsakem mestu, kjer se jo dotakne polzi ven... iz črnine... rdeče vroč občutek... kot lava, ki se spušča iz vulkana... postaja nevzdržno... a na nek način blaženo.
Pomakne roko višje po nogi... po stegnu... do stranice ritnice in navzgor po hrbtu... res je, da je oblečena, a žge jo preko obleke... da spet vse poskoči... počuti se nebogljeno... ujeto na nek način, a ne zaprto... ne ujetnico... le ukleščeno v čudovito senzibilnost lastnega telesa in užitkov, ki jih nikoli ni doživela... kot, da bi pojedla nekaj halunacijogenega... pravzaprav telesa ni bilo... tako kot se je njemu zdel neznansko lahek, se je njen topil pod dotiki... in potem je počilo... premaknila je svoje ustnice k njemu... s svojo roko prijela njegov obraz... in poljubila sta se... Poljub... toliko jih je že bilo... tistih mehanskih... včasih tudi zelo prijetnih in skoraj čarobnih... a tokrat.. je eksplodiralo vesolje... iz tiste črno zelene slike, je bruhnila samo silna svetlo zelena... skoraj bela... močna... bleščeča, oslepljujoča... in iz nje je samo začelo teči... slina iz ust... vrat in vsa koža se je navlažila... spodaj je bil skoraj potop... vse je teklo... in ni bilo ničesar, kar bi lahko zaustavilo... in samo za hip je zaslutila, da je na drugi strani prav tako... obema so popustili jezovi... in obema se je zgodilo nekaj starodavnega... svet se je zbrisal... bil je samo on... in ona... ki to nista več bila.. saj ni bilo več telesa.
Vse se je dogajalo v počasnem ritmu... počasi, kot je nastajalo vesolje samo... počasi... se razširjajoč po ne-prostoru... ne-prostoru zato, ker je prostor postal šele, ko je nekaj bilo tam... pred tem ni bilo nič... sedaj je bilo vse polno... do zadnjega kotička... čeprav vesolje nima kotičkov...
Ni več bilo čustev, misli že zdavnaj več... še želje so izginile... preprosto sta samo bila... počasi sta luščila drug drugega... z rokami obleke... z občutenim čudovito vseobsegajoče bitje pred seboj... dokler ni postalo vse...

vse...

zgolj...

eno.

"Kaj se je zgodilo?" zašepeta... ležeča poleg njega... zdramil jo je manjši krč njenega telsa.
"Ne vem..." ji zašepeta nazaj, ko se poskuša zavedeti, kje pravzaprav je in kaj se dogaja... vidi pol stropa vhoda in pol nočnega neba... nekaj je hudo narobe.
"Ti tudi vidiš pol nečesa in pol drugega?"
"Ja..." še šepeta...
"V redu... potem nisem edini..." se nasmehne... pogleda okoli... in tu je ona... in tu je on... dva. Tam je zunaj, tu je notri... onadva vmes...
"Imaš to kakšen čuden, napreden varnostni alarm, ki ti nepovabljene goste takole onesvesti?" se sedaj že malce zbere.
"Ne, mislim, da ne..." se še poskuša zbrati...
"Ne, kot ne, nimam alarma ali ne, kot da, imam alarm in sem ga žal pozabila izklopiti."
"Ha... potem bi zelo utrujeno hodila naokoli... se ti ne zdi?" mu vrne in potem raje presedla na svoj teren: "Zakaj, te skrbi, da ti je moj alarm, kaj odvzel?"
"Odvzel niti ne... samo preoblikoval..." se smeji in pokaže neprepoznavno obleko, ki se ovija okoli čudnih predelov teles... "tole bi sedaj lahko nesel na matematično fakulteto, mislim, da bi imeli par dizertacij na temo izračuna možnosti teh oblik..."
Smejala se je... tiho, kot bi sedela v prvi klopi šole... ali so ji skakala ramena gor ali dol... ali pa je to počela glava... še vedno je ležala... zdaj na svojem desnem boku...
"Kaj se tako smejiš..." jo vpraša, ko mu potegne, da ni on tisti duhoviti iniciator njenega smeha...
"Te.... ha, ha..." in se je spet smejala... glava sem in tja... "ni nič... ha, ha..." ramena gor in dol... "sram." končno konča misel.
"Zakaj?"
"Ko sva vendar... ha, ha.. tule na vhodu v mojo hišo..." ga spomni sedaj na njun dejanski položaj.
"Ups..." reče... "ah, no... če že kdo gleda, mislim, da je najhuje že mimo..."
"Misliš?"
"...policije ni klical nihče... torej..."
"Ne, ne mislim tako... temveč tisto med nama... najhuje? Meni je bilo lepo... čudovito... samo tega ne vem, kaj se je zgodilo."
"Ne vem, res ne vem... vem le, da je bilo čudovito... in da bi najraje ostal kar tu... pri tebi... vedno znova in znova."
"Potem pa daj...." se je nasmehnila.
"Bom." se ji nasmehne nazaj.

In spet so tekle besede sem in tja. Sama sta ostala med vrati ležeča na tleh, na pol oblečena, na pol zunaj, na pol slečena, na pol notri. V vmesnem svetu navzven, a v skupnem navznoter.. Nekaj novega. Vedela sta oba. To se jima ni nikoli zgodilo. Niti ljudem, prijateljem, ki ju poznata. Nekaj novega. Norega. Zaskrbljujočega.

Kasneje naslednji dan...

"Pridi sem..." ji prišepne, ter pomiga s prstom.
"Kaj je..." ga tiho pogleda izpod oči.
"Nakaj čudnega se dogaja..."
"Vem... meni tudi... to je vse od takrat, ko sva odšla k meni..."
"Ne, ne... nisem misli tega... čeprav gotovo sodi zraven... pridi zvečer k meni." ji prišepne in odide naprej.
"Poglej." ji reče in porine listek papirja v roko... še preden vstopi v njegovo stanovanje. "Kar samo od sebe je prišlo... kaj se dogaja?" je ves nemmiren... prestopa se in tudi, ko se usede ne najde miru... prestavlja roke... noge...
Rada bi kaj rekla, a se ustavi in pogleda papir... tako kot nekoč v stari časih... zagleda pisavo na njem... na rahlo rumenkasti podlagi... besede... sprva vidi samo obliko... nato začne brati...

Vstopila sva v prostor vmesni,
prestopila stari prag dotika,
živalsko zasrbele so me dlesni,
ugriz, ki vse znotraj premika,

zgodovina v uvelih žilah zagori,
ko koplje zaprašena motika,
skrivnostni svet antičnih čeri,
ki jim v sedanjost več ni umika

urok v življenje je obujen,
Pandorina škatlica odprta,
varni svet zaziban v sen,

sonce obsijalo je tihega krta,
le željo eno šepeta zaspani fen:
da le midva na nebo sva oprta.

"Lepo..." se ji spet zatresejo kolena... in razum v njej ji pravi, da je morda bolna.. to se ne sme dogajati...
"Vem, noro.. nekaj se dogaja.. nekaj čudnega..." zmeden vstane in kroži po sobi.
"A je vseeno, dokler nama je všeč... kajne?" reče s prestrašenim glasom, ki morda ni toliko prestrašen, kot tresoč.
"Ne vem... mislim, da bi morala tole prijaviti... kaj misliš?" ga naprej skrbi.
"Ne morem zdržati brez tebe...." mu zašepeta na uho.
"To je čisto noro... blaznost... mislim, da sem si izpahnil možgane ali kaj?" se poskuša upreti spremembi, ki ponovno klije v njegovem telesu. Svoje prestopanje ravno ustavi poleg nje. Počepne ob njenem desnem boku in jo pogleda vprašujoče v oči. Njegove so zmedene, njene tresoče. Odgovora ne prejme. Na njegove ustnice pridrsi njen prst. Počez mu ga položi na usta, da tvori prst in ustnice pravi pravilen plus. Plus. Prava beseda. Za elektriko. Za stik, ki ga zavre.. um zamegli... tisto neznano od včeraj je tu. Ni izginilo. Čez dan se mu je zdelo, da so samo nočne more. Potem so iz njega vrele tiste nore besede... a sedaj so nepomembne. Njegovo telo je znova ugrabilo samega sebe. Vidi jo kako zamiži. Kontakt. Stik je prešel tudi na njo. Izginjajo besede in zasliši le njen stok. Prst na njegovih vročih ustnicah je tudi njej povrnil spomin na včeraj. In sedaj se prepleta ta kratek obroben premik skupaj z sokovi, ki so jih pustile zapisane besede in vtisi včerajšnjega med vratnega doživetja. Pravzaprav se je vse včeraj začelo z vratom... in skloni se proti njem... proti njegovem vratu... dotakne se ga... in vonj njegove kože se poigra z njenim nosom. Prav tako kot včeraj. Tako kot včeraj, si želi samo biti. Tu. Z njim. Za vedno. Za to sekundo... vseeno!!!
Samo, da je... mora biti tu... vse kar čuti... urok, ki sta ga ponesreči odkrila... mora biti tu... mora žgati pod srcem... mora mešati... mora vreti kri... mora zavrteti glavo... mora zviti telo... mora tresti... da dobi roko tisočletne starke, ki jo je stegnila proti soncu, da bi si naredila senco pred žgočim soncem, ki se je v celoti posvetilo samo sijanju v njene oči... zamiži. Ne pomaga... svet se vrti naprej... še je tu. Svetloba.
On samo začuti dlake, ki so mu skočile pokonci po vsem telesu... in ko začuti njeno sapo, ki se bliža obrazu in se potem zaustavi ne njegovem vratu... dlake ponore... bezljajo v vse smeri, kot poblazneli mustangi... kot, da bi te svobodne duše nekdo poskušal zapreti v koral... vzpenjajo se na zadnje noge... napenjajo mišice... in rezgetajo, da bi trušč zdrobil goro ali dve... snamejo se... zdirjajo. Svet se razblini... izgine stol... izgine bela preproga... stene in okna... je le še njen dotik... in on sam... vedno manj loči, kdo je kje.

Ne moreta se več zadrževati... Začenjata se dobivati.. ekskluzivno... preseli se k njej... in dogajajo se jima vse nore stvari s prvega srečanja na vratih... nove besede, čustva užitki in stanja se jima porajajo, ko živita drug z drugim... vsake toliko asa se jima zazdi, da je vse skupaj samo kakšna virtuelna šala njunih prijateljev... ali nove droga... a ni... vse obstaja... vse je resnično... ker traja in traja... potem pride tisti dan. Dan, ki sta ga pričakovala. Na vratih so. Možje v belem.

Prišli so večkrat... opozorili so ju na nelegalnost njunega početja... in se je odselil... za mesec ali dva... potem se je vse vrnilo v stare tire... in možje v belem so spet tu.

PHASE 1

"Ni bilo težko ugotoviti... nerazumno vedenje... nakupovanje papirja... izključevanje drugih..., kar je najhujši del zločina..."
"Ne, kako je lahko nekaj tako lepega zločin?" se vmeša ona.
"Poglejte... saj smo razumni ljudje... to je prepovedano." pove mož v belem.
"En takšen pogovor smo že vodili pred skoraj pol leta. Takrat sta obljubila, da bo bolje. Vsak od vaju je šel na terapijo, da bi lahko spet bila enakovreden in poln član družbe. In kaj ugotovimo? Da sta samo površinsko sodelovala... se srečevala, družila z drugimi ljudmi... a izključevala spolnost. Dobro vesta, da je temelj sodobne družbe odprtost. Nismo več v srednjem veku, ko si je vsak od nas lastil po enega ali več ljudi, ter je to države in religija celo potrjevala v posebnih ceremonijah.... Ne ljudje smo od takrat napredovali!"
"Kako to mislite, saj vendar živiva čisto običajno življenje... nič posebnega... tako kot vsi. Nisva ne znana, ne politično aktivna. Ljuduje ne vedo za naju. Kako bi lahko karkoli ogrožala? Konec koncev živimo vsi svobodni... vsaj mislil sem tako."
"Poglejta... malce me je kar sram..." se malce popraska po glavi prvi mož v belem. "Vsi smo hodili v šolo, Kajne?"
"Ja, in kaj potem?"
"Ja, kaj potem?" vpraša še on "V zgodovini so v šolah vedno govorili in učili napačne stvari in ideologije, včasih načrtno, drugič slučajno."
"No, no... ne mešajmo zgodovinskih obdobij... sedaj se ne nahajamo v nobeni diktaturi... niti v zgrešeni lastniški demokraciji... sedaj živimo svobodno." malce nestrpno poseže v besedo.
"Vojne, nasilje in vse gorje naše preteklosti je bilo povzročeno s tem... s tem neznosnim lastninjenem... ne veste koliko tisoč let smo porabili zato, da smo se lahko razlastinili... da smo odpravili sužnjelastništvo je trajalo dolgo, predolgo... da so se osvobodile še ženske... in potem še malo morje časa, da smo ukinili lastništvo. Že takrat so ugotovili, da ne more vsak imeti vse, če vsi želijo hkrati uporabljati določeno stvar...
"Po vseh terapijah in pogovorih, nam ne preostane nič drugega, kot prisilno uvajanje... nazaj... v realnost..."
"Toda to je prepovedano!" se zgrozi ona...
"Prijavil vas bom... to bo škandal..."
"Bomo videli..." reče človek v belem... "odpeljite ju..."

...silijo v razmerje z drugimi... in vse kar sodobna znanost omogoča za prešolanje, za vrnitev v normalno poligamno družbo... za ukinitev te norosti.

Gledati mora skozi prosojno okno... vidi, kako se prsti druge ovijajo okoli njegovega telesa.. vidi, kako se ustnice druge premikajo proti njegovim bujnim ustnicam... tistim toplim, bohotnim, ki so jo spravljale ob pamet... tudi takrat, ko jo je dražil in se ji smejal do skrajnih kotičkov ust... Sedaj so se tja premikale druge... ne njene... v njej se je nekaj zlomilo... zdrobilo... in skloni glavo.. in iz nje prileti... iz želodca poleti vse tisto, kar so ji v zadnjih dnevih dajali za jesti... vse je bilo na tleh... s šibkim pogledom zazna, da se pred njenimi očmi po tleh razprostira vsebina njenega želodca... a preden se slika izostri... začuti roke na svoji glave, ki jo vlečejo navzgor...
"Glej!" ji reče gospodovalni glas paznika, ki nad vsem skupaj neizmerno uživa. Drži ji glavo pokonci, da vidi kako tista druga ženska skruni njega.
"Nehajte!" se zadere in zamiži, ko ji bolečina pretrga vse, kar je bilo v njej.
Izza tretjega stekla stojijo možje v belem...
"To je res bolestno." zmajuje z glavo eden.
"Nerazumljivo." se strinja drugi.
"Oprostite, ker zamujam..." se oglasi ženski glas, ki odpira vrata za njimi.
"Veliko si zamudila." se obrne tretji.
"Pravzaprav nič, to je popolna oblika norosti." se spet oglasi prvi.
"Vse smo že poskusili, pogovore, terapije, tablete, šoke... in sedaj še s tem... a nič se ne spremeni... njuno bolestno stanje je nepopravljivo."
"Morda le ni..." se oglasi ona.
"Res?" se vsi skoraj istočasno obrnejo nazaj.
"Res..." pokima in nadaljuje: "Mislim, da je vsega kriv regresivni gen. Tisti, ki je pozabljen, kot slepo črevo čaka na morebitno sprožitev ali obolenje."
"Potem ga pa odstranimo!"
"Žal ni tako enostavno. Ni gen v klasičnem pomenu besede, temveč delčki različnih genov, ki se v določenem zaporedju sprožijo in povzročijo to primitivno vedenje. Edina možna rešitev je zelo težavna."

PHASE 2

vse se dogaja le v njunih glavah... ker oni že niso barbari, da bi to počeli... ker zakon to tako prepoveduje... v simulacijah pa je še vedno vse dovoljeno... še posebej v primerih resnih obolelosti, kot ju imata onadva...

"To uporabljamo samo za resne zločince..."
"Kadilce..."
"...vegetarijance. Skratka vse, ki morajo ubijati žive stvari, namesto, da bi se hranili z energijo, ki jo je v vesolju v izobilju.
"...in seveda v najhujši obliki: mesojedce."
"Kaj?" se zgrozi ona ob misli na meso... postane ji slabo, skoraj tako, kot ji je bilo prej v virtualni resničnosti, kjer je morala njega gledati z drugimi. Že ob omembi tega ji je postalo zelo, zelo slabo.
"Ja, tudi takšni obstajajo.. in žal primera, kot je vajin ne poznamo... zato je tudi program malce bolj grob, ker se z vajinim obolenjem do sedaj še nismo srečali."
"Pravzaprav nam ni niti jasno, kaj se dogaja..." so oglasi rjavolasa. "Predvidevamo, da se je na nek način sprožil pra-gen v vajinih telesih, da se tako nemoralno obnašata. Tako zelo neodgovorno do človeštva."
"Protestiram..."
"Žal tu ne bo šlo... vse gorje so prinesli prav ti živalski, lastniški odnosi med ljudmi... saj se spomnita še iz šole... tisoče in tisoče let smo porabili, da smo se tega znebili in zaživeli kot eno z vesoljem... prej smo se borili, pobijali med seboj, drugimi živimi bitji in vesoljem samim... s planeti..." se za trenutek ustavi, globoko vdihne in nadaljuje.
"...vemo, da se ne sme nikoli ponavljati en sam vzorec... življenje v vesolju se je pojavilo prav zaradi raznolikosti, ko so se različni elementi združevali vedno znova v novih in novih vezah... nikoli v ponavljajočih... zato se je vse razvilo.. zato živimo... in obratno. če se eden vzorec nenehno ponavlja, potem vse to vodi le v eno smer... proti ničli.. namesto proti neskončnosti... to je boj med ničem in vsem... med materijo in antimaterijo... če bi dopustili, da ostaneta dva vedno samo dva skupaj, se bo to začelo dogajati povsod... kmalu bo tu samo še en element in na koncu nič... obstoj je odvisen od raznoličnosti..." ko ga prekini druge in pravi:
"Ne moremo dopustiti, da bi bila lahko le dva skupaj... potem to vodi le proti enemu samemu... osamljenemu... puščavniku... stepnem volku... in potem je naslednji korak nič." spet prevzame prvi:
"Seveda ni vse tako drastično, saj je tu govora o milijonih let... toda vse poizkuse vesolja, da bi se izničilo moramo v kali zaustaviti... žal. Drugače nam preostane zgolj prazen nič... in tam smo že bili..." je mož v belem razlagal o zgodovini in vzrokih. Čez čas se je ustavil, ker je opazil, da nihče več ne posluša. Vstane s sedeža in se sprehodi do njiju.
"Verjamemo, da je edina možnost, da vaju pošljemo v preteklost in da lociramo vse delčke genov, ki so to povzročili."
"No, ne samo genov... temveč vseh možnih različnih majhnih podrobnosti, ki so do tega ponovno privedli." doda ženska v belem.
"Imate časovni stroj?" se začudi on.
"Smo že tako napredni." sarkastično pripomni ona.
"Ne, to nimamo... imamo nekaj boljšega." se nasmehne človek v belem.
"In ostali?" jo zaskrbi.
"Oh, mislite prijatelje in to?" malce zaničljivo vpraša mož v belem.
"Da." prikimata oba.
"Ne skrbita... nekateri so že ozdravljeni..."
"Vaju pošiljamo prva... za zgled. Ko bodo videli, da mislimo resno, se bodo hitro premislili... razlika med načinom življenja je velika."
"Najlažje je bilo s tistimi, ki so bili najkrajši čas izpostavljeni tem kvarnim vplivom. Že ob pogovoru jih je minilo, druge po terapiji v simulatorju... a žal je tudi nekaj takšnih, ki jih še odvajamo. Vidva sta najbolj trdovraten primer... očitno je vaju najprej zadelo to obolenje. Smo pa tudi že locirali vzrok... vsi, ki so se okužili, so jedli v restavraciji Romeo in Julija..."
"...kako ironično..."
"Res."
"Zaradi kuharja?"
"No, no... kuharja tako ni... vsaj v klasičnem smislu besede."
"Ah, dajte no dajte... tako ali tako hrana ne bi mogla biti... saj je bila le simulirana... postrežena je bila tako le energija v različnih starodavnih, nam prilagojenih oblikah... rastlin in živali že zdavnaj ne ubijamo več, da bi se ohranili... to so le približki..."
"A imaš prav, posumili smo tudi 'kuharja'..." spregovori drugi mož v belem. "...da ni slučajno postregel s starodavno biološko hrano... posledice bi bile lahko katastrofalne!"
"Tudi mi smo najprej pomislili na hrano..." spregovori spet prvi beli mož. Izgleda pripadajo različnim oddelkom in jima še ni uspelo ugotoviti, kdo je kdo, predstavijo se pa tako ali tako ne... pravijo, da ima bolezen prednost in da tako ni pomembno za proces ozdravitve...
"A smo potem pregledali zgodovino kraja... Atol Bikini, se je nekoč imenoval... in ljudje smo na njem preizkušali enega hujših orožij, ki smo ga iznašli v lastniški fazi našega obstoja... in že posledica na vseh vas so dokaz zato, kako nevarno je bilo to obdobje..."
"Kako nevarno si je lastiti, posedovati. To je bolezenska klica, ki smo se je k sreči v milijonih let evolucije uspeli znebiti in se je sedaj zaradi starih grehov ponovno pojavila, izbruhnila na površju."
"Zakaj?" spet vpraša ona. "Kaj sva naredila? Samo želiva biti skupaj."
"Hja, v tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi izključevala drugih. Hočeta biti skupaj izključno vidva... to ne gre!"
"Zakaj? Zakaj ne?!" ji gre skoraj na jok. Njegov obraz je samo bledo zgrožen. Še vedno ne more dojeti, da se je znašel v tem neverjetnem zapletu dogodkov.
"Povedano enostavno: postala sta živali... in to je potrebno odstraniti... naše edino orožje je evolucija sama... poslali vaju bomo skozi celo našo zgodovino... in sicer čisto zares... fizično."
"Kako?" je on še vedno malce nejeveren in zgrožen hkrati, ne more in ne more verjetni, da se vse to dogaja zares. Čisto zares.
"Našli smo nek obroben nepomemben skalnat planet... nekje v začetku nastajanja... preoblikovali ga bomo v podobo našega... da ne bo prevelikega stresa za vaju. Je sicer veliko manjši od našega domačega... a bomo vse naredili v proporcu... nihče od vaju ne bo opazil."
"Poleg tega je njegova lega pomembna, če bi slučajno šlo kaj narobe.. leži na robu galaksije in ne bo mogel ogroziti vse ostale galaksije."
"Za vsak slučaj bomo postavili še razne vrste varnostnih barier."
"In ja... svojci seveda vedo vse... so o tem obveščeni, ter se strinjajo z nadaljnjimi posegi." v drugo mirno spregovori edina ženska predstavnica v belem.

PHASE 3

Poslana sta tja... na nov planet. Tako kot je pravila obsodba. Čisto zares. Vse izgleda kot črne sanje. Temne. Sama. Le onadva. Skoraj sama. Na njiju gledajo. Opazujejo. Cel umetni satelit so postavili zraven. Znanstveniki so tam. Opazujejo. Pazijo, da se virus monogamna ljubezen ne bi širila. Iščejo gen, virus ali bakterijo, ki bi to lahko povzročala...
A so se nekje v računu zmotili. Doma je še več ljudi zbolelo. Najprej njuni prijatelji, ki so na videz bili že normalni... in potem njihovi prijatelji... in prijatelji prijateljev... kot verska sekta.
Vsak, ki je prišel v stik z novo idejo na področju Atola Bikini, je doživel enako usodo. In ne samo tam, tudi povsod drugje, kjer so ljudje poizkušali atomsko orožje...

Sedaj so program rehabilitacije spremenili. Ljudi ne pošiljajo več na planet, temveč se rojevajo. Vsaj tako mislijo na planetu spodaj. Planet na katerega so izgnali prva dva obolela: ljudje spodaj mislijo, da umirajo in se rojevajo... a v resnici prihajajo samo novi izgnanci... novi pregnanci. Kriminalci, ki so se izobilju in lagodnosti navkljub odločili za monogamijo... tisto sveto perverznost, ki je v našem svetu nedopustna... neodpustljiva... rojevajo, se kot otroci... saj je le tako možno vnesti popravke... reprogramirati misli... da se bo s časoma vse vrnilo nazaj... v normalno, na dobro.

"Mi lahko poveš zakaj jima je prav tako ime?" ga za trenutek zaustavi pri delu.
"Kako to misliš?" se ne pusti motiti.
"Kako je možno, da jima je prav tako ime?" ponovi svoje vprašanje z nekoliko zasanjanim pogledom
"Kako?" le malce zastane med delom in se obrne.
"Ne veš?" se začudi.
"Ne res, ne. Zame je to neosebno. Poskušam pomagati." Se obrne in hladno nadaljuje z delom.
"Adam in Eva."
"Kaj?" se ponovno obrne začuden.
"Da, tako jima je ime. Zanimivo ne?"
Mož v belem samo zamahne z roko in nadaljuje s svojim delom. Čez čas se malce nezadovoljno oglasi.
"Zanimivo, naš program deluje, toda zaenkrat še prepočasi."
"Nekaj me vseeno skrbi." reče ona, tista predstavnica v belem, ki je prej govorila o svojcih.
"Kaj?" se spet čudi mož v belem.
"Od kod jim ideja o reinkarnaciji? To je kot, da smo spregledali del registra in se nekje ohranja neka stopnja prejšnjega zavedanja... seveda sem se tega lotila že zelo podrobno, toda ni nam še uspelo odpraviti te napake." jo skrbi.
"Ja, kot, da bi vedeli, da jih vedno znova pošiljamo v rojstvo in smrt, da bi izluščili tiste delčke zoprnih prvinskih genov in nagonov." se za trenutek strinja. "Toda mislim, da je vse skupaj le slučaj." jo poskuša pomiriti.
"Upam, da je res." se skloni in pregleduje različne podatke na hologramskem zaslonu pred seboj. Nekaj časa oba v tišini pregledujeta miljarde različnih podatkov, vrstic, barv in vzorcev... potem se ona spet premakne...
"Nemogoče..."
"Kaj?" ga zanima.
"Poglej... naravnost neverjetno je, da se vedno znova najdeta." mu pokaže dva vzorca, ki sta spet blizu.
"Sem opazil..." poskuša ostati ravnodušen.
"Z vsakim novim rojstvom se znajdeta skupaj. Smo poizkusili že marsikaj... različno starost, raso, spol... nič ne prime... celo geografsko smo ju namestili na različne kontinente... in dokler so se še držali svojih meja, sta vedno ostajala sama... sedaj, ko že potujejo naokoli, se vedno najdeta..."
"Ja, izgleda mora biti res zelo huda okvara." ostaja na znanstvenem terenu.
"Sprva nismo niti posvečali pozornost temu, ker sta bila samo dva... potem malce več..." spet nadaljuje ona.
"Nekoliko smo žal podcenjevali razsežnost epidemije..." ji pove razumsko.
"Nismo vedeli, da se lahko tako hitro širi... a smo sedaj to zaustavili..." se ona nekoliko bolj vživi v situacijo.
"K sreči. Malce pozno, daj imamo večina prebivalcev že tu, v rehabilitaciji na tem simuliranem planetu." se mu zavrti nazaj spomin in košček obžalovanja, da jim ni uspelo pravočasno predvideti vseh posledic.
"Samo mi smo še ostali... peščica iz Olimpa..." se poskuša pošaliti.
"Hmm.. ni zanimivo, da so nas poimenovali prav tako, kot bogove?" jo spet prešine senca dvoma.
"Ha, zaostajaš stara, to je bilo pred nekaj meseci... sedaj imajo fiksno idejo o reinkarnaciji..." poskuša ostati na hudomušni strani.
"Samo, ko so se začeli izkrcavati na tele naši postaji, me je bilo pa že rahlo strah..." pokaže skrb. "Smo skoraj morali ustaviti projekt..."
"K sreči smo dobro izbrali ta projekt, da ne morejo potovati s takšno enostavnostjo, kot smo v naši pravi zgodovini. Poleg tega smo območje tako rekoč hermetično zaprli. Zadeva je zelo resna." "Vem." ona prikima.
"In smo se še malce vmešali z novimi dodatki, da so nehali s poleti na Luno, kot ji pravijo."
"Morda spet slučaj?" poskuša zaustaviti vznemirjenje, ki jo že ves čas razjeda.
"Kako to misliš?" se začudi.
"Ja, saj pravimo temu laboratoriju prav tako... po inicialkah sodeč: Ljubezensko Unikatna Norost z Abnormalnostjo." spet razglablja o vseh neverjetnih primerih.
"Slučaj..."
"Res?" se začudi.
"Prav gotovo." ji reče odločno.
"Verjetno imaš prav. redu. Torej naš program sedaj deluje?" jo zanima.
"Seveda, da že deluje, saj ob vsakem našem novem nalaganju programa, vedno več ljudi zbeži iz mongamnih zvez... žal zaenkrat prikrito... toda upam, na najboljše." ostane resen.
"Tudi jaz... toda ali ni zanimivo, da našem nalaganju programov pravijo polni mesec?" jo spet zanese v dvom.
"Interesantno... še en zanimiv slučaj." jo narahlo potreplja po rami.
"Se ti ne zdi, da je teh slučajev že preveč... mislim, da bo potrebno malce detajlno pregledati program našega zdravljenja... morda nem je ušel kakšen droben delček... nekaj?"
"Poglej." ji reče in položi roko na ramo "Tudi mene občasno zajame dvom. Še posebej po tem, ko nismo pravočasno dojeli obsežnosti motnje..."
"...mutacije..." ona spregovori vmes...
"Ne... bolezni... saj veš, da smo mi tisti redki, ki nismo oboleli?"
"Vem." skloni glavo za trenutek.
"Poglej." spet izreče to besedo in jo z drugo roko prime za drugo ramo in ji pogleda v oči. "Vse to so slučaji, tako kot je verjetno slučaj, da so ljudje oboleli za to nenaravno motnjo, ki nas je pestila že v naši zgodovini, povzročila veliko gorja... in sedaj je na nas, da jo odpravimo. Vendar mene prav tako kot tebe skrbi, da jih ob vsakem našem nalaganju popravkov 'udari' potem jih počasi mine... kot da bi jim program zbledel ali dan nekako zbrisal popravke... ne razumem... res ne." malce spusti pogled in ga hitro spet dvigne, še vedno rahlo zamaknjen.
"Vendar smo zato tu. Najboljši ljudje iz vseh področij smo tu, da to odpravimo, kajne?" se ji zazre v oči.
"Preveč razmišljam. Prav imaš. Povezujem dogodke tako, da se mi dozdeva, da se v ozadju nekaj dogaja. Moram prenehati." ga prime za roko na njeni desni rami. "Bom svoje razmišljanje preusmerila raje v iskanje potencialnih napak..."
"Tako se govori." jo potreplja po rami in spusti roke. A ga prime za njo in reče:
"Bi šel ti danes spat z mano?" ga vpraša, malce žalostna ob misli, na vse prijatelje in ostale soljudi spodaj na planetu inkubatorju...
"Seveda, saj nisem žival, da bi se držal ene same kikle." ji reče in poskusi namrščiti obrvi, da bi dal vtis obolelih tam spodaj...
Nasmehnila se mu je... "Pridem takoj..." reče in pomaha... potem se obrne spet navzdol... tja, kjer je večina ljudi, ki jih pozna... Njen obraz se je malce razžalostil ob pogledu in misli, potem je pogledala na košček stene, kjer so bile z roko zapisane črke... pravzaprav dve besedi...

'Projekt Zemlja'...

"Ha, ha, ha... to mi je všeč... tudi, ko nam gre slabo in postaja vedno huje, imajo ljudje še smisel za humor..."
"Kot, da bi sadil rože..." se je spomnila njegovih besed, ko je hitro kracal na karton... še vedno visi tam. Očitno je vsem všeč.
"Ne bodite žalostni... mislimo na vas..." se nasloni na okno umetnega satelita in gleda navzdol na tretji planet od sonca. Moder. In solza ji spolzi iz oči, ko hkrati razmišlja in preklinja, zakaj nima še vseh orodij, da bi se lahko njena pomoč uresničila. Ravno ima nov preblisk... "Še nekaj sprememb imam... nove zanke, morda bodo te končno pomagale..." nasloni prste na svoje ustnice in nežen poljub prenese na steklo, prav na mesto, kjer je prej imela glavo... in še tiho, nekoliko žalostno zašepeta:
"Rešili vas bomo..."